»Sedel si na klopi pod smrekami in s sklonjeno glavo zrl v tla. Ni ti bilo do naše družbe. Poskušala sem te potegniti v naš svet, v življenje, sam si pa svojega krčevito skrival. Bežal si v svojo samoto, v žalost. Te je bilo strah? Si se počutil močno osamljenega, nerazumljenega? Te je naše nerazumevanje…