Srce je ko morje globoko, ki večkrat se vzburja mu val, ki polno plitvin je peščenih, prepolno pretečih je skal. In kdor potopi se na dnu mu, mnog biser tam najde krasan; a vidi i grozne pošasti, mnog prizor tam vidi strašan. Ti tudi v srce se potopi in ondi okrog si oglej: v njem najdeš gotovo premnogo kar znano ni bilo prej. Simon Gregorčič
Tekom študija so se me dotaknile besede: “Kar se je v odnosu zapletlo, se lahko samo v odnosu razplete.”
Tako psihoterapija nudi varno zavetje za posameznika, ki skozi pogovor s terapevtom odkriva svojo notranjo zgodbo, jo skupaj z njim raziskuje in piše dalje.
Psihoterapevtski odnos nudi korektivno izkušnjo, s tem pa tudi vstopnico za spremembo v življenju.
Psihoanalitična psihoterapija
Psihoanalitična psihoterapija je zdravljenje s pogovorom. Njene temelje je postavil Sigmund Freud, vendar se je do danes razvijala pod vplivom mnogoterih sodobnih psihoanalitikov. V ospredju vseh je psihoterapevtski odnos, ki zdravi.
Pomoč v terapiji ponavadi poiščemo, zaradi želje in potrebe po večji kvaliteti svojega življenja, ki jo onemogočajo različne duševne stiske, nazadovoljujoči medosebni odnosi in ujetost v ponavljajoče se vzorce vedenja, izgorelost, težko soočanje z življenjskimi prelomnicami, zdravstvene težave… Vse to pa ima močan vpliv na naše misli, čustvovanje in vedenje. Pridemo do točke, ko začutimo, da je potrebna sprememba v nas samih.
Osnova psihoanalitične psihoterapije je pojem nezavednega. V procesu skupaj s terapevtom raziskujemo svoj notranji svet in ozaveščamo nezavedne dele sebe. Dotikamo se svojih notranjih strahov in konfliktov, ki jih s tem lahko pričnemo bolje reševati in se od njih postopoma osvobajati. Iščemo svojo resnico in avtentičnost. Vedno bolj postajamo mi. Posledično ponovno lahko pridobimo večji nadzor nad svojim življenjem. Pomaga nam pri večjem razumevanju in toleranci do nas samih, s tem pa tudi do ljudi v svoji okolici.
Nerealno je pričakovati, da bo psihoterapija uresničila in dosegla vse naše zastavljene cilje. Pa vendar, na našo kvaliteto življenja lahko vplivajo že majhni koraki v smeri spremembe v nas samih. Pomaga nam pri tem, da se v nas ponovno rodi ljubezen do življenja. Daje nam priložnost, da življenje živimo v sedanjosti.
Psihoanalitična psihoterapija ni usmerjena v odpravo simptomov, ampak raziskuje vzroke za naše stiske. Simptome poskuša preobraziti v uvide.
“Saj simptom lahko izgine, ne da bi se kaj bistveno spremenilo v posameznikovem nezavednem. Njen cilj je integrirati zavrnjene, odtujene vidike samega sebe. Prav tako psihoanaliza ne obljublja sreče in izpolnitve, le odstrani nekaj ovir, da je človek lahko bolj resničen, bolj skladen s seboj. Odstrani presežno nesrečnost, ki izvira iz nezavednih konfliktov, ne more pa odstraniti bolečine in nesrečnosti, ki sta nujni sestavini življenja.”
-Janko Bohak
Ljudje se lahko obrnejo na psihoterapevta pri:
- anksioznih motnjah (pretirani zaskrbljenosti, fobijah, panični motnji, posttravmatskem stresnem sindromu)
- depresiji
- težavah pri navezovanju stikov z drugimi
- nezmožnosti oblikovanja in vzdrževanja zadovoljivih medosebnih odnosov
- soočanju s prekomernim stresom, kronično utrujenostjo in izgorelostjo
- občutkih praznine
- soočanju s pomembnimi življenjskimi prelomnicami (zaključevanje šolanja, prehod v odraslost, rojstvo otroka, ločitev, upokojitev, izguba bližnjega)
- starševskih stiskah in izzivih
- iskanju lastne identitete in grajenju boljše samopodobe
- nespečnosti
- psihosomatskih težavah
- motnjah hranjenja
- samomorilnih mislih
- iskanju večjega občutka izpopolnjenosti in notranjega miru